Danes je nas dan, ves svetel, ves krasen in zlat. Naša mlada srca prepaja mehka toplota in v naših očeh se svetlikajo žarki mladega življenjskega sonca, dasi je objela naš lepi svet mrzla zima.

In mi gremo! Gremo ponosno po beli široki cesti lepote, dolžnosti in bratoljubja – po eni cesti, ki je bila nedavno še stezica, katero so izhodili tisti svetli možje, ki jih imamo zapisane ne samo na kamnu in bronu, temveč tudi globoko v naših srcih.

Po tej cesti gremo in vriskamo, kajti mi smo danes veselja sijani in ne čutimo zime. Mi vidimo ob cesti cvetoča drevesa, mi vidimo zeleno dehteče poljane, nerazorane njive, vidimo pojoče gaje in tam daleč pred nami tisto veliko gorko luč, ki nam sveti na poti in nas kliče k sebi in vabi brez besedi , a toplo in mehko, nas – Savince, ki smo v duhu napili lepote sveta in življenja.

K tej luči hočemo, prav tja med njene tople žarke!

V »Savinji« si bomo podajali in stiskali roke, v »Savinji« odkrivali srečo in »Savinja« bodo tista svetla čista vez, ki nas bodo vedno spajala k skupnem delu in nam vžigala plamen v naših očeh in v našem srcu. »Savinja« bodo naš sveti škapulir, ki ga bomo nosili volno na srcu in ki nam ostane svet in lep tja do konca mej našega življenja. Pred nami so bili in za nami pojde isto pot.

Danes pa gremo mi Savinci.

Srce nam vriska in duša podrhteva veselja, razkrite so nam glave, odprto naše srce, ko pošiljamo prvič v svet misli in besede, kijih je vzbudila v nas zlata naša življenjska pomlad.